Ciljno raziskovalni program

Modeli aktivacije velikih družinskih hiš s praznimi ali delno praznimi bivalnimi površinami

Št. projekta: V5-2545

Povzetek

Stanovanje je ena temeljnih človekovih potreb, ki presega zgolj fizični prostor za bivanje. Pomeni dom – kraj identitete, varnosti, zasebnosti in družbene vključenosti. Zadovoljuje ne le materialne, temveč tudi psihološke in socialne potrebe, od odnosov do samouresničevanja. Njegova vrednost narašča s starostjo posameznika, saj je povezan s spomini, dosežki in občutkom pripadnosti. Med Slovenci ima stanovanje še poseben pomen, saj je večina lastniških, pri čemer prevladuje predvsem lastništvo hiš. Lastništvo hiše predstavlja več kot le posest nepremičnine – je simbol neodvisnosti, stabilnosti in povezanosti z naravnim okoljem. Predstavlja uresničitev življenjskih ciljev in hkrati kulturno zasidran ideal. Zgodovinski razvoj te stanovanjske strukture sega v obdobje po drugi svetovni vojni, ko so družbene in gospodarske reforme omogočile večje zasebne investicije, čeprav še v pogojih planskega gospodarstva. Ljudje so v času inflacije vlagali denar v gradnjo lastnih hiš, saj so v njih videli varno naložbo in pot do osebne svobode. Fenomen samograditeljstva je postal množičen, predvsem na podeželju in v manjših mestih, kjer je bila zemlja dostopnejša, hkrati pa je bilo bivanje v hiši nadaljevanje tradicionalnega življenjskega sloga, pogosto vezanega na kmečko poreklo. Ker pa je za Slovence značilno da se ne selijo radi, so ljudje, ki so si v preteklosti zgradili hiše, v njih po večini ostali vse življenje. Hiše so bile večinoma grajene kot večgeneracijska bivališča, saj so graditelji pričakovali, da bodo v njih živeli tudi njihovi otroci.  V številnih primerih pa so se otroci iz teh hiš odselili, starši pa so ostali v njih sami. Posledično so številne velike družinske hiše postale polprazne ali celo prazne, saj po smrti ali preselitvi starejših prebivalcev v domove hiše pogosto ostanejo nenaseljene. Starejši, ki še živijo v njih, pogosto prebivajo v neustreznih razmerah, saj so hiše prevelike, energetsko neučinkovite in težke za vzdrževanje. Kljub temu se mnogi starejši ne želijo preseliti zaradi čustvene navezanosti. Njihove hiše zanje niso le stanovanjski objekti, temveč rezultat dolgotrajnega fizičnega in finančnega vložka, življenjskega dela in odrekanja. V njih vidijo simbol osebne stabilnosti, samostojnosti in življenjskega dosežka. V okviru sodobnih demografskih in stanovanjskih izzivov pa predstavljajo velike družinske hiše, s polpraznimi ali praznimi bivalnimi površinami, pomemben stanovanjski potencial. Slovenija se namreč sooča z izrazitim pomanjkanjem cenovno dostopnih stanovanj in omejenimi možnostmi najema javnih najemnih stanovanj. V tem smislu so lahko prazne in polprazne velike družinske hiše eden ključnih virov, ki bi jih bilo smiselno vključiti v reševanje stanovanjske problematike, še posebej ker se bivanjske preference še vedno nagibajo k individualnemu načinu bivanja, torej k hišam. Vprašanje, kako aktivirati ta stanovanjski potencial, je pomembno tako z vidika učinkovite rabe obstoječega stanovanjskega fonda, kot tudi medgeneracijske solidarnosti in trajnostnega prostorskega razvoja. Pri tem ne gre le za fizični vidik stanovanjskih nepremičnin, ampak za kompleksen družbeni izziv, ki zahteva razumevanje družbenih, ekonomskih in psiholoških dimenzij, ki vplivajo na ravnanje lastnikov, ter poznavanje želja, potreb in bivanjskih preferenc potencialnih uporabnikov teh bivalnih enot, ne glede na to, ali bi jih uporabljali kot najemniki ali lastniki.

Cilji

Namen raziskovalnega projekta je razvoj možnih modelov za aktivacijo velikih družinskih hiš s praznimi ali delno praznimi bivalnimi površinami, ki bodo vključevali tehnične in zakonodajne prilagoditve, organizacijske rešitve ter predloge za spodbude.

Cilji raziskovalnega projekta so:

  1. Definirati pojem velike družinske hiše z določitvijo gabaritov in značilnosti.
  2. Analizirati razloge za nizko zasedenost in ohranjanje praznih velikih družinskih hiš.
  3. Raziskati pripravljenost lastnikov za aktivacijo velikih družinskih hiš ali njihovih delov ter načine, kako jih k temu spodbuditi.
  4. Ugotoviti pripravljenost potencialnih najemnikov ali prihodnjih lastnikov za bivanje v (delih) velikih hiš, vključno z njihovimi potrebami in pričakovanji.
  5. Razmisliti o tehničnih posegih, ki bi omogočili bivanje več gospodinjstev v velikih družinskih hišah.
  6. Pripraviti različne modele aktivacije velikih družinskih hiš (npr. dolgoročni najem dela hiše, etažiranje in prodaja novega dela stavbe, spodbujanje aktivacije praznih hiš) s predlogi tehničnih rešitev, organizacijske strukture ter potrebne državne ali občinske podpore.

Raziskovalni projekt je razdeljen v 6 delovnih svežnjev (prvih pet je vsebinskih, zadnji pa je vodenje in koordinacija) in 18 aktivnosti. Delovni sveženj 5, ki vključuje diseminacijo, in zadnji delovni sveženj bosta potekala sočasno, in sicer ves čas trajanja projekta. Pri projektu sodelujejo slovenske raziskovalne organizacije, in sicer Urbanistični inštitut Republike Slovenije, ki je vodilni partner projekta, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani.

Projektna skupina

Urbanistični inštitut Republike Slovenije:

Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo

Delovni svežnji

Delovni sveženj 1: Pregled spoznanj o družbeno-kulturnih vidikih lastništva in rabe stanovanjskih nepremičnin v Sloveniji ter definiranje pojma velike družinske hiše: V okviru delovnega svežnja 1 so na podlagi obstoječe znanstvene in strokovne literature preučeni družbeno-kulturni vidiki lastništva in rabe stanovanjskih nepremičnin v Sloveniji. Raziskane so vrednote in kulturne specifike slovenskega prebivalstva, povezane z lastništvom stanovanjskih nepremičnin, predvsem hiš, ter analizirani razlogi za nizko zasedenost in ohranjanje praznih velikih družinskih hiš. Oblikovana je tudi strokovna definicija pojma »velika družinska hiša« z določitvijo ključnih gabaritov ter prostorskih in funkcionalnih značilnosti.

Delovni sveženj 2: Preučitev pripravljenosti lastnikov za aktivacijo velikih družinskih hiš ali njihovih delov ter identifikacija načinov motiviranja lastnikov za tovrstno aktivacijo: V delovnem svežnju 2 je na podlagi poglobljenih intervjujev preučena pripravljenost lastnikov za aktivacijo velikih družinskih hiš ali njihovih delov. Prav tako so identificirani načini motiviranja lastnikov za tovrstno aktivacijo.

Delovni sveženj 3: Preučitev pripravljenosti potencialnih najemnikov ali prihodnjih lastnikov za bivanje v (delih) velikih hiš, vključno z njihovimi potrebami in pričakovanji: V delovnem svežnju 3 je z metodo fokusne skupine preučena pripravljenost potencialnih najemnikov ali prihodnjih lastnikov za bivanje v (delih) velikih hiš, vključno z njihovimi potrebami in pričakovanji.

Delovni sveženj 4: Priprava različnih modelov aktivacije velikih družinskih hiš s predlogi tehničnih rešitev, zakonodajne prilagoditve, organizacijske strukture ter potrebne državne ali občinske podporeV delovnem svežnju 4 so na podlagi rezultatov delovnih svežnjev 1, 2 in 3 definirani modeli aktivacije praznih ali delno praznih velikih družinskih hiš. V okviru tega so celovito obravnavane tehnične možnosti za prilagoditev hiš, obstoječi pravni in organizacijski okviri ter možnosti za sistemske spodbude s strani države oziroma lokalnih skupnosti. Na podlagi pridobljenih podatkov, analiz in primerjalnih študij so pripravljeni celostni modeli, ki služijo kot osnova za implementacijo konkretnih rešitev v praksi.

Delovni sveženj 5: Poročanje in diseminacija: Delovni sveženj 5 je namenjen spremljanju, dokumentiranju in diseminaciji rezultatov raziskovalnega projekta.

Delovni sveženj 6: Vodenje in koordinacija: Delovni sveženj 6 zagotavlja učinkovito vodenje, organizacijo in koordinacijo celotnega raziskovalnega projekta ter komunikacijo z naročnikom. Povezuje vse delovne svežnje in skrbi za pravočasno izvedbo aktivnosti, upravljanje s tveganji ter zagotavljanje kakovosti raziskovalnega procesa.

Rezultati in objave

Dodaj tekst ...