Povzetek

Stanovanje je ena temeljnih človekovih potreb, ki presega zgolj fizični prostor za bivanje. Pomeni dom – kraj identitete, varnosti, zasebnosti in družbene vključenosti. Zadovoljuje ne le materialne, temveč tudi psihološke in socialne potrebe, od odnosov do samouresničevanja. Njegova vrednost narašča s starostjo posameznika, saj je povezan s spomini, dosežki in občutkom pripadnosti. Med Slovenci ima stanovanje še poseben pomen, saj je večina lastniških, pri čemer prevladuje predvsem lastništvo hiš. Lastništvo hiše predstavlja več kot le posest nepremičnine – je simbol neodvisnosti, stabilnosti in povezanosti z naravnim okoljem. Predstavlja uresničitev življenjskih ciljev in hkrati kulturno zasidran ideal. Zgodovinski razvoj te stanovanjske strukture sega v obdobje po drugi svetovni vojni, ko so družbene in gospodarske reforme omogočile večje zasebne investicije, čeprav še v pogojih planskega gospodarstva. Ljudje so v času inflacije vlagali denar v gradnjo lastnih hiš, saj so v njih videli varno naložbo in pot do osebne svobode. Fenomen samograditeljstva je postal množičen, predvsem na podeželju in v manjših mestih, kjer je bila zemlja dostopnejša, hkrati pa je bilo bivanje v hiši nadaljevanje tradicionalnega življenjskega sloga, pogosto vezanega na kmečko poreklo. Ker pa je za Slovence značilno da se ne selijo radi, so ljudje, ki so si v preteklosti zgradili hiše, v njih po večini ostali vse življenje. Hiše so bile večinoma grajene kot večgeneracijska bivališča, saj so graditelji pričakovali, da bodo v njih živeli tudi njihovi otroci.  V številnih primerih pa so se otroci iz teh hiš odselili, starši pa so ostali v njih sami. Posledično so številne velike družinske hiše postale polprazne ali celo prazne, saj po smrti ali preselitvi starejših prebivalcev v domove hiše pogosto ostanejo nenaseljene. Starejši, ki še živijo v njih, pogosto prebivajo v neustreznih razmerah, saj so hiše prevelike, energetsko neučinkovite in težke za vzdrževanje. Kljub temu se mnogi starejši ne želijo preseliti zaradi čustvene navezanosti. Njihove hiše zanje niso le stanovanjski objekti, temveč rezultat dolgotrajnega fizičnega in finančnega vložka, življenjskega dela in odrekanja. V njih vidijo simbol osebne stabilnosti, samostojnosti in življenjskega dosežka. V okviru sodobnih demografskih in stanovanjskih izzivov pa predstavljajo velike družinske hiše, s polpraznimi ali praznimi bivalnimi površinami, pomemben stanovanjski potencial. Slovenija se namreč sooča z izrazitim pomanjkanjem cenovno dostopnih stanovanj in omejenimi možnostmi najema javnih najemnih stanovanj. V tem smislu so lahko prazne in polprazne velike družinske hiše eden ključnih virov, ki bi jih bilo smiselno vključiti v reševanje stanovanjske problematike, še posebej ker se bivanjske preference še vedno nagibajo k individualnemu načinu bivanja, torej k hišam. Vprašanje, kako aktivirati ta stanovanjski potencial, je pomembno tako z vidika učinkovite rabe obstoječega stanovanjskega fonda, kot tudi medgeneracijske solidarnosti in trajnostnega prostorskega razvoja. Pri tem ne gre le za fizični vidik stanovanjskih nepremičnin, ampak za kompleksen družbeni izziv, ki zahteva razumevanje družbenih, ekonomskih in psiholoških dimenzij, ki vplivajo na ravnanje lastnikov, ter poznavanje želja, potreb in bivanjskih preferenc potencialnih uporabnikov teh bivalnih enot, ne glede na to, ali bi jih uporabljali kot najemniki ali lastniki.